Ustanovitev Društva paralitikov Slovenije datira z dnem 04.02.1982, ko je skupina invalidnih posameznikov, dotlej vključena s posamičnim članstvom v različnih invalidskih organizacijah in društvih, zaradi specifične vrste invalidnosti ter posledično zaradi lažjega uresničevanja interesnih in posebnih socialnih programov prvotno ustanovila Invalidsko športno društvo Olimpija in sicer v sklopu Zveze športnih društev Olimpija, kjer je bil tudi sedež društva. Odmevni tekmovalni dosežki v domačem in mednarodnem merilu kot posledica resne in strokovne vadbe so bili razumljeni kot pretirano izpostavljanje in zato nezaželeni, kar je pomenilo dokončno razhajanje. V takšnih razmerah in ob določenih bolj ali manj prikritih pritiskih je bilo društvo prisiljeno poiskati povsem samostojno pot, kar se je leta 1988 odrazilo s preimenovanjem v Invalidsko športno društvo Everest. Čeprav deklarirano kot invalidsko športno društvo, pa je sama vsebina delovanja že takrat presegala zgolj interesno združevanje, saj je temeljni interni akt že pri prvem navedenem preimenovanju opredeljeval specifično članstvo in sicer na podlagi “paralitičnega obolenja”, kar je predpostavljalo in narekovalo poudarjeno izvajanje posebnih socialnih programov in storitev v različnih pojavnih oblikah, kot na primer program obnovitvene rehabilitacije, ki je izvajana od same ustanovitve pa vse do danes. Nadaljnje razvijanje in dopolnjevanje programskih vsebin je tako predstavljalo logično osnovo in potrebo po jasnejši opredelitvi društva tudi navzven, kar se je zgodilo 24.04.1999 z drugo spremembo naziva v Društvo paralitikov Slovenije. Tako opredeljeno članstvo s paralitičnim obolenjem ter razvrstitev invalidnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ko je bil v programih obnovitvene rehabilitacije zaradi večje razpoznavnosti posameznih diagnoz oziroma upravinčencev uporabljen delovni naziv “paralitiki “ je bilo osnovno izhodišče za pojmovno opredelitev ciljne skupine, ki jo vključuje društvo, to je naziv: paralitiki. Paralitiki so invalidne osebe z okvaro perifernega motoričnega nevrona. Klinično se ta okvara kaže kot: flakcidna paraliza enega ali več udov oz. trupa; odsotnost spastičnosti; ohranjena senzibiliteta; ohranjena kontrola sfinktrov; ni sistemske prizadetosti; stanje je dokončno; Posledica navedene okvare je stanje trajne vezanosti na invalidski voziček ali uporaba opornih palic pri premikanju in hoji na krajše razdalje ter uporaba opornih aparatov oz. drugih ortopedskih pripomočkov ali tudi brez njih, kjer jih ni mogoče aplicirati. V društvo torej sodijo osebe s prizadetostjo in oviranostjo zaradi zmanjšane zmožnosti premikanja in / ali nesamostojnosti pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, kar je posledica okvare spodnjega (perifernega) nevrona, ki je del perifernega živčnega sistema. Do okvare spodnjega nevrona in posledične ohlapne ohromelosti (flakcidnosti), torej ob odsotnosti spastičnosti, lahko pride zaradi zelo različnih vzrokov, od mehanske okvare do bolezni perifernega živčevja, ki je najpogostejše virusno, bakterijsko in revmatično. Naslednji vzroki so: razne poškodbe, utesnitev oziroma kompresija, tumorji, presnovne motnje, klopni meningitis, poliomielitis -otroška paraliza, diabetična in toksična polinevropatija kot prizadetost treh ali več živcev rok ali / in nog, in druga bolezenska stanja.