ALEKSANDER BECCARI  31.7.1948 – 28.6.2025

 

SAŠO, KOT SMO GA KLICALI V NAŠEM DRUŠTVU ,

se je rodil 31.7. 1948 v Trstu. Pri treh letih starosti je zbolel za poliomelitisom. Takrat je v Trstu zbolelo 20 otrok. Dogodek je bil medijsko precej odmeven, domnevali so, da je okužba prišla z ameriško mornarico. Ameriška ladja je bila takrat dalj časa  zasidrana v pristanišču. Informacija o obolelih otrocih je prišla tudi do gospe Eleanor Roosevelt, prve dame Amerike v času predsednikovanja njenega moža Franklin Delano Roosevelt-a. Družinam je ponudila pomoč v opremi in pripomočkih.

Na pobudo Aleksandrove matere je njegova sestra, ki se je že učila angleško, pisala g. Roosevelt, da bi jim pomagala najti ustrezno zdravljenje. In res ga je našla in to v  bolnišnici na Danskem.

Starši so popolnoma zaupali ge. Roosevelt in so brez pomislekov 4 letnega otroka poslali v neznano ob spremstvu sester/nun, ki so skavte peljale na počitnice.

Na Danskem je Sašo preživel eno leto. Po vrnitvi domov je jokal za danskimi prijatelji, ni pa več znal govoriti ne slovensko in ne italijansko. Na Danskem so mu zdravniki predlagali nadaljevanje zdravljenja v zdravilišču Laško.

Kot 6 letni fantič je postal redni pacient na terapijah v Laškem. Vsako leto je na zdravljenju preživljal poletne počitnice. Oba sva bila prepričana, da sva se v tem obdobju poznala. Spominjala sva se istih ljudi in istih dogodkov.

Njegov oče je bil učitelj, kasneje pa uradnik v ladijski družbi LLOYD. Bil je zaveden Slovenec in je zato večkrat zaprosil za preimenovanje priimka nazaj v slovenski priimek BEKAR. Zaradi delovnega mesta žal ni bil uslišan. Na terapije in v šolo pa je Saša ves čas spremljala njegova mati.

Ne glede na to, da je bila italijanska osnovna šola v bližini njihovega doma, sta ga starša zaradi svoje narodne zavednosti vpisala v slovensko šolo, ki pa je bila precej oddaljena.

Po končani osnovni šoli je obiskoval Znanstveni Licej Franceta Prešerna – gimnazija v Trstu. Njegov profesor je bil, med drugimi, tudi Boris Pahor, ki je bil tudi prijatelj njegovega očeta in redni gost v njihovem domu. Po končani gimnaziji je želel študirati medicino. Po enem letniku je moral študij zaradi stavbe z nešteto stopnicami in brez dvigala ter predavanj na različnih lokacijah opustiti.

Študij je nadaljeval na FF v Ljubljani, kjer je diplomiral in postal učitelj slovenskega in italijanskega jezika.

Po selitvi v Celje bil nekaj let vzgojitelj v Dijaškem domu, potem pa do upokojitve učitelj slovenskega jezika na 1. OŠ Celje. Nekaj let je opravljal tudi delo pomočnika ravnatelja.

Italijanski jezik je poučeval na krožkih in na Univerzi za 3. življenjsko obdobje. Bil je tudi prevajalec navodil za razne medicinske aparate. Kot izbirni predmet je poučeval tudi latinščino.

Je tudi avtor knjige, ki je izšla ob 130 letnici OŠ: Osnovna šola Celje 1875 – 2005

Aktivno je deloval v Felinološkem društvu Celje, bil pa je tudi eden izmed ustanovnih članov Felinološke zveze Slovenije, ki je bila ustanovljena leta 1987.

Skupina SAFIRJI

Sašo je igral tudi klavir in klaviature. V Laškem so se zbrali mladi fantje in v letu 1967 ustanovili rock skupino Safirji. Kmalu so postali znani v  bljižnji in daljni okolici in igrali med drugim tudi na prireditvah: Pivo in Cvetje. Kasneje so v skupini GEMINI igrali trije člani Safirjev, klaviature je igral Sašo Beccari. Igrali so že profesionalno in nastopali v Izoli, Portorožu, na Hvaru in ostalih turistični mestih Hrvaške.

Član društva PARAS je postal z vpisom v društvo 11.8. 2003. V vseh teh dobrih dvajsetih letih članstva je bil član Upravnih odborov, podpredsednik društva in nezamenljiv vodja na obnovitvenih rehabilitacijah v Laškem. Od leta 2014 je bil tudi lektor prispevkov za interno glasilo društva in urednik spletne strani PARAS-a. Večkrat pa sva se skupaj udeležila posvetov v Domu 2 topola v Izoli.

In še spomin na igralske veščine.

Prizor iz skeča: Hotel pri krčmi

Leta 1975 je postal ponosni očka hčere Alje, stalno prebivališče v Sloveniji pa je dobil leta 1978, ko sta z ženo Tatjano dobila stanovanje v Celju. Hčerki se je potem pridružil še sin Žiga. Po upokojitvi se je posvečal vnukinjama Pii in Maši. Zanju je bil najbolj pameten nono na svetu, ki je znal narediti tudi najboljšo paradižnikovo juho. Konec lanskega leta se je razveselil še rojstva vnuka Jake.

V naših mislih in mislih njemu najdražjih bo še dolgo živel. Vsi ga zelo pogrešamo.

Počivaj v miru spoštovani prijatelj!

S. Fidler