Rdeč nagelj marsikomu prikliče v spomin črtico Prvi maj. V njej koroški pisatelj Prežihov Voranc opisuje svojo nepozabno otroško izkušnjo – sramežljivost ob srečanju z ljudmi iz tovarne, pred katerimi se sprva skrije, nato pa k njemu pristopi lepa deklica, ki je nosila rdeč nagelj.
»Lenkica, daj mu nageljček, da bo tudi on vedel, da je danes prvi maj…!«
Želimo Vam lepe in prijetne prvomajske praznike!
Pozdravljeni!
Sredino dopoldne sem preživela v eni izmed naših klinik v Ljubljani in to ravno v času zdravniške stavke. Ura in pol je minila mirno, ljudje smo potrpežljivo čakali in se razveselili zdravnika, ki je takoj po stavki pričel s svojim delom.
Imela sem dovolj časa za razmislek o tem in onem. Sredin dan je bil namenjen tudi naši zemlji in sloganu: Mi moramo prevzeti vodenje. Končno, sem si rekla!
Hitro, kot vsak dan, sem pregledala spletno stran Parasa.
Kljub prijaznemu vabilu in želji, da uredništvo pričakuje zanimive članke, čaka in čaka …
Pa ob prijetni glasbi, Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj, kliknem na: Kdo smo?, Zanimivosti, Galerijo in spet nič novega!
Še bolj hitro zapustim spletno stran in grem tako kot včeraj, danes in morda tudi jutri, na bolj zanimive in aktualne spletne strani..
Pa vendar, ker je lahko kakšen dan za nekoga le malce bolj pomemben, vam želim povedati, da je dan 24. april, vsaj za člane in samo Društvo paralitikov Slovenije Paras, zanimiv in pomemben datum, ki je tesno povezan z letnicami 1982, 1988, 1999 in imeni Olimpija, Everest, vse do Društva paralitikov Slovenije Paras, ki s svojo jasnejšo opredelitvijo in drugo spremembo naziva društva, obstaja že šestnajsto leto, medtem ko sam začetek društva sega v februar l982 in danes predstavlja že tako imenovana Kristusova leta …
Društvu, ki lahko uporablja tudi skrajšano ime Paras, je bil s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS podeljen status invalidske organizacije in reprezentativne invalidske organizacije in sodi v NSIOS, kjer se spoštuje slogan: Ničesar o invalidih brez invalidov.
Danes Paras združuje 189 članov, katerih povprečna starost že dosega 65 let, pred nami pa so veliki izzivi, o katerih bom spregovorila ob drugi priložnosti.
Srečno in varno vrtimo kolo našega invalidskega vozička in spoštujmo simbol sreče, ki jo v njem predstavlja štiriperesna deteljica!
Marija Gradišar
Velikonočni zvonovi naj zazvonijo najlepšo praznično pesem in prinesejo radost v srca.
Vesele praznike!
Pride čas, ko si izmučeno srce želi le spati in v sen večni potovati …
Nenadoma in mnogo prezgodaj se je poslovila Anica Lovšin iz Goriče vasi pri Ribnici. Anica, ki je bila vedno prijazna, polna vedrine in dobrih misli, Anica, ki je tako pogumno in nevsiljivo premagovala svojo težko življenjsko pot.
Pa se nikoli ni pritoževala nad svojo usodo, iskala in našla je poti in ljudi, ki so jo vodili v lepše življenje, od službe do upokojitve, izletov in srečanj med prijatelji in znanci.
Draga Anica!
Čas s katerim človek razpolaga je neznanka, življenje pa je vsota sekund, minut, ur, dni in let. Življenje je preprosto obstajanje človeka od rojstva do smrti. In ko življenje umre, ostanejo le še spomini.
Spomini pa so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a, ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo!
Člani in članice Društva paralitikov Slovenije Paras te bomo pogrešali in te ohranili v večnem in lepem spominu.
Marija Gradišar
Spomin na še zadnjo Aničino obnovitveno rehabilitacijo – Laško 2014 (Anica je na vozičku.)
Delovanje Društva paralitikov Slovenije – Paras
Objavljeno 6.3.2015 na MMV RTV SLO
Klikni na povezavo:
Kliknite na povezavo in preberite prispevek Marije Gradišar o zdravju:
(Klikni na povezavo!)
Spoštovani člani in članice!
Kot ste že prav gotovo opazili, smo začeli objavljati zanimivosti iz sveta invalidnih oseb. Naša želja je, da bi objavili predvsem dogodke, anekdote, življenske izkušnje (in podobno) naših članov, saj bi jih vsi z veseljem brali. Pošljite nam kratko besedilo ter eno fotografijo, in to ločeno. (npr. besedilo v WORDU ali PDF, sliko pa v JPEG) Seveda, bomo poskrbeli za urejanje in lektoriranje.
Veselimo se vašega soustvarjanja naše spletne strani in čakamo na prispevke!
Uredništvo
Slovenka leta 2014 je “neverjetno optimistična in topla” Sonja Pungertnik
Ljubljana – MMC RTV SLO
“V največje veselje mi je, ko ljudje ob meni pozabijo, da ne vidim – takrat sem samo Sonja.”
To je o sebi povedala Slovenka leta 2014 Sonja Pungertnik, sooblikovalka slovenske zakonodaje za invalide, voditeljica oddaje Luč v temi na Radiu Ognjišče, ki ozavešča o invalidih, njihovih sposobnostih in talentih ter je s patrom Ivanom Platovnjakom vodja šole odpuščanja v Ignacijevem domu duhovnosti.
“Na tem odru ne stojim sama, ampak z vsemi tistimi, ki so mi pomagali postajati to, kar sem – z Bogom, ki mi je dal življenje, zlatima staršema, družini in brezštevilnim, ki mi jih je življenje poslalo na pot,” je v čustvenem zahvalnem govoru dejala Pungertnikova. “Vsak vaš glas zame razumem kot potrditev vrednot, za katere se zavzemam, in znamenje odprtosti do drugačnosti.”
Pungertnikova je bila med desetimi izjemnimi nominirankami za naslov Slovenka leta 2014, ženskami s presežkom, ki superiorno obvladajo svojo področje. Družbo so ji delale Ivanka Berčan, Katarina Čas, Ana Jug, Manca Košir, Lucija Mlinarič, Lenka Puh, Irena Rotar, Marija Sivec in Marijana Sukič.
“Le stežka smo jih izluščili izmed množice predlogov. Izbirali smo s posameznih področij, tako marsikatera izjemna zgodba še čaka na svojo predstavitev. Zagotovo jo dočaka. Letošnja deseterica pa nas bo zagotovo še dolgo navdihovala s pogumom in svojo silno močjo,” so zapisali v uredništvu revije, pri kateri laskavi naziv podeljujejo že več kot četrt stoletja, skupno pa je bilo v teh letih nominiranih že več kot 200 žensk.
Tako o nominirankah kot o tem, katera izmed v uvodu navedenih dam je v tem letu posebej zaznamovala Slovenijo, odloča glasovanje bralcev. Razglasitev je potekala v Slovenski filharmoniji, ob spremljavi mladinskega simfoničnega orkestra glasbene šole Celje.
Topla in optimistična ženska
“Je neverjetno optimistična in topla ženska, prepričana, da je bila slepa poslana na svet z namenom. Je svetilnik vsem s podobnimi ovirami, kot jih ima sama. Nikoli ni gledala na to, kaj bodo drugi naredili zanjo, temveč kaj bo družba z njo pridobila, zato ozavešča o invalidih, njihovih sposobnostih in talentih – tudi v mesečni oddaji Luč v temi na radiu Ognjišče, ki jo vodi že sedemnajst let. Med drugim je pomagala pri oblikovanju slovenske zakonodaje za invalide, delala kot defektologinja in sodelovala pri rehabilitaciji kasneje oslepelih oseb, pripravljala delavnice za slepe in slabovidne otroke ter mladostnike, najraje pa ljudem pomaga osebno. Zaposlena je pri jezuitih v Ignacijevem domu duhovnosti, kjer s patrom Ivanom Platovnjakom vodi šolo odpuščanja. Energijo ji dajejo družina, vera in ljudje,” so o zmagovalki, ki je prejela v dar kipec umetnice Ljubice Kočica, zapisali pri reviji Jana.
Prva nosilka tega častnega naziva je bila novinarka in političarka Mojca Drčar Murko, lani se je z njim okitila prodorna novinarka TV Slovenija Eugenija Carl.
Vse manj medijsko izpostavljenih
Seznam nominirank – navsezadnje pa tudi sama zmagovalka – kažejo na zanimiv odmikanje od nagrajevanja medijsko bolj izpostavljenih Slovenk in izpostavljanje tistih, ki velike stvari počnejo daleč od oči (širše) javnosti.
“Ne držite pokonci samo tri vogale, ampak celo vesolje,” je damam pihal na dušo slavnostni govornik Vinko Möderndorfer, ki je bil deležen gromkega aplavza z govorom o tem, kako moški nikdar zares ne dohitijo žensk in kako je nepravični mačistični svet narejen po meri moških. “Ženske so največje žrtve vseh konfliktov današnjega sveta. In če zasužnjiš žensko, zasužnjiš svet. Ve ste Antigone našega časa. In izbojevati bo treba še veliko bitk.”
A. K., K. S., foto: BoBo
