Pride čas, ko si izmučeno srce želi le spati in v sen večni potovati …

Nenadoma in mnogo prezgodaj se je poslovila Anica Lovšin iz Goriče vasi pri Ribnici. Anica, ki je bila vedno prijazna, polna vedrine in dobrih misli, Anica, ki je tako pogumno in nevsiljivo premagovala svojo težko življenjsko pot.
Pa se nikoli ni pritoževala nad svojo usodo, iskala in našla je poti in ljudi, ki so jo vodili v lepše življenje, od službe do upokojitve, izletov in srečanj med prijatelji in znanci.
Draga Anica!
Čas s katerim človek razpolaga je neznanka, življenje pa je vsota sekund, minut, ur, dni in let. Življenje je preprosto obstajanje človeka od rojstva do smrti. In ko življenje umre, ostanejo le še spomini.
Spomini pa so kot iskre,
ki pod pepelom tlijo,
a, ko jih razgrneš,
vedno znova zažarijo!

Člani in članice Društva paralitikov Slovenije Paras te bomo pogrešali in te ohranili v večnem in lepem spominu.

Marija Gradišar

Spomin na še zadnjo Aničino obnovitveno rehabilitacijo – Laško 2014 (Anica je na vozičku.)